V torek zvečer smo v knjižnici gostili Matevža Lenarčiča, slovenskega letalca, fotografa, biologa in okoljevarstvenika.
Z letalom je trikrat obkrožil svet, opravil nešteto meritev črnega ogljika in nam svoje podvige in kritična stališča do človekovega uničevanja narave predstavil v knjigi TOČKA BREZ VRNITVE.
Kaj črni ogljik sploh je?
To so trdi delci, ki nastanejo pri izgorevanju kakršnegakoli ogljičnega goriva. Ti delci so zelo majhni, in jih je težko meriti.
Lenarčič pove, da so najbolj problematična območja na svetu seveda tam, ker živi največ ljudi. Ljudje smo tisti, ki potrebujemo vse več energije, vse več luksuza, in to vse je povezano z emisijami, in slej ali prej s črnim ogljikom in drugimi trdimi delci.
Glede usode planeta je kar nekoliko pesimističen, vendar se najdejo tudi razlogi za optimizem.
Primer dobre prakse je menda v Butanu, ki je edina država na svetu, ki gospodarstva ne načrtuje na podlagi bruto domačega proizvoda (BDP), ampak na podlagi bruto dodane sreče (BDS). To pomeni, da vsaki dve leti med prebivalstvom naredijo anketo, v kateri vprašajo, kako so prebivalci zadovoljni z dostopom do javnega šolstva, zdravstva, kako so zadovoljni s prometom in da bi bilo nujno potrebno, da bi kaj takega uvedla tudi na zahodu.
Po predavanju smo se globoko zamislili….Kam drve naš svet? Ali res potrebujemo še, še in še? Ali lahko sami pripomoremo k izboljšanju, ali pa bomo že jutri živeli brezskrbno naprej?!
